Ko sem dobila svojega prvega otroka, se je v meni nekaj spremenilo.
Da bi vam natančno povedala, kaj – ne vem; da bi vam natančno pokazala, kaj – ta smer ne obstaja.
Vedno sem se znala postaviti zase in za svoje mnenje, a se nikoli nisem pretirano borila; pogosto sem v razpravah popustila, ker mi je bil pomembnejši mir. Vse, da bi se izognila nepotrebnim prepirom in glavobolu.
Zdaj sem zelo glasna, ko se moram boriti za svoje otroke in njihove pravice, pa tudi za svoje. Zdaj mi je pomembno, da se moj glas sliši, zaradi njih in zanje. Sprejemam odločitve, izgovarjam besede in počnem stvari, s katerimi se drugi ne strinjajo ali se zaradi mojih besed in odločitev celo razburijo.
Ne prizadene me kot prej, ko sem bila »samo« jaz. Ne odstopam od svojih vrednot, odločitev in mnenj, da bi ugodila drugim, ali kot se danes moderno reče, bila »people pleaser«.
Imeti otroke je zame med drugim pomenilo novo obdobje življenja, polno osebne rasti, neugodja zaradi težkih pogovorov, tem, ki mi niso lahke, in nenehnega poskušanja, da svoja čustva izrazim odprto, a s spoštovanjem do same sebe. Moji otroci so me naučili postavljati meje, in to ne samo tiste pri njihovi vzgoji, temveč meje, potrebne, da ohranim svojo družino in svoje duševno zdravje.
To ne pomeni, da ignoriram čustva drugih, ravno nasprotno – zdaj z veliko več pozornosti pristopam k težkim pogovorom, nepričakovanim temam, nenadnim situacijam. Nova različica mene, izboljšana, tista, ki se imenuje MAMA, je boljša, iskrenejša, mirnejša.
Ker si moji otroci zaslužijo takšno mene in me takšno tudi ustvarjajo.
Ni ravno običajno, da življenjske nasvete in navodila iščemo pri dveletniku ali šestletniku, a nas tudi brez vprašanj vodijo skozi življenje. Pokažejo nam življenje v vsej njegovi preprostosti in, kar je še pomembneje, kako v njem uživati takoj in zdaj.
Naši malčki se, ko so srečni in navdušeni, smejijo, kričijo, poskakujejo od sreče, sprašujejo, ko se jim kaj utrne, ne čakajo na jutri ali boljšo priložnost. Prijateljem povedo, kar mislijo, se z njimi pogosto sprejo, nato pa se igrajo naprej, kot da se ni nič zgodilo.
Ko jim je kdo drag in blizu, bodo našli način, da mu to pokažejo (in najkrajšo ter najhitrejšo pot, da se mu stisnejo v naročje). Ponosni so nase, ko naredijo nekaj novega, nekaj drugačnega, in o tem ne nehajo govoriti in kazati svojega uspeha.
Preden sem postala mama, sem mislila, da je bistvo življenja doseči čim več zastavljenih ciljev, prečrtati s seznama čim več želja in iz njih črpati čim več sreče in zadovoljstva. Z otroki sem se naučila, da je dobro življenje izpolnjeno življenje, polno ljubezni in uživanja v najmanjših stvareh, ki pridejo na pot, pa tudi reševanja vseh težkih dni z mirno in hladno glavo – v tem pa nikoli nisem bila vešča.
Starševstvo je zapleteno, kompleksno, izčrpavajoče in pogosto frustrirajoče. A je hkrati izpolnjujoče, vznemirljivo in čudovito. Kaotično je, a to je najpopolnejši kaos, kar jih obstaja, in ko ga enkrat doživimo, se mu redko želimo odpovedati – nasprotno, rodimo vsaj še enega.
Morda nisem dosegla vsega, kar sem želela, morda se včasih težko sprijaznim, da nikoli ne bom imela/naredila/videla stvari in krajev, ki sem si jih želela, a svojega življenja ne bi zamenjala za nič na svetu.
Zaradi mojih fantov, zaradi naše družine.
Otroci nam kažejo pot.
Smo pripravljeni verjeti?
Vildana Mrša